Pri izdelavi 3D čipov – kot so naprave 3D NAND in FinFET – ter komponent MEMS je eden najmočnejših izzivov pri tankoslojnem nanašanju »pokritost korakov«.
Ko je površina substrata gosto zapolnjena z globokimi vdolbinami in mikroskopskimi porami, se odloženi atomi ali molekule nagibajo k hitremu kopičenju na robovih odprtin, kar vodi do "prezgodnjega tesnjenja" (ali "odščipnitve"). To ujame mikroskopske praznine v jarkih. Takšne skrite praznine lahko povzročijo anomalije prenosa signala ali električno okvaro in lahko celo služijo kot žariščne točke za sproščanje napetosti med nadaljnjimi koraki izdelave.
Obravnavanje tega izziva polnjenja ni preprosta naloga. Visoko usmerjeno fizično naparjevanje (PVD) je večinoma neučinkovito za globoke, ozke elemente; medtem pa kemično naparjanje (CVD) in atomsko plastno nanašanje (ALD) – oba znana po svoji odlični konformalnosti – boju, ko molekulam plina ne uspe difundirati v ozke reže z visokim razmerjem stranic. Če ti procesi niso skrbno vodeni, lahko tudi znatno upočasnijo proizvodni pretok.
Glavni izziv pri izdelavi čipov je v natančnem nadzoru površinske difuzije in reakcijskih hitrosti predhodnih molekul – vse ob ohranjanju visoke proizvodne zmogljivosti – da se zagotovi enakomerno zapolnjevanje globokih, ozkih vrzeli v nanometru in brez kakršnih koli napak.

